O meni

Darija Račnik

Darija Račnik, rojena leta 1963 z dekliškim priimkom Plevanč, sem se s programi osebnega razvoja pričela ukvarjati pred 25 leti, ko sem spoznala, da je lahko življenje še kaj drugega kot zgolj boj za preživetje in sledenje vzorcem delovanja, ki jih matična družina in splošna družbena kultura okolja smatra za edino pravilno in smiselno, kar naj človek za časa svojega življenja doseže in uresniči. Biti priden, dokončati osnovno in sredno šolo, pridobiti poklic, se zaposliti, si najti življenjskega partnerja, roditi in vzgojiti otroke, si kupiti stanovanje ali zgraditi hišo, delati do odhoda v pokoj in nato umreti, je lahko za marsikoga povsem dovolj, a zame to nekako ni bila idealna izbira. Pri starosti 32 let sem si zaželela, da bi moje življenje imelo čim bolj izpolnjujoč smisel. Da bi spoznala o sebi, o ljudeh, o družbi in človeštvu čim več stvari in dejavnikov, ki vplivajo na srečo in radost do življenja.

Najzgodnejša leta

Najzgodnejša leta, vse do odhoda v srednjo šolo in internat, sem preživela v kmečki družini, kjer je bilo najpomembnejše, da sem bila pridna, ubogljiva in da sem že zelo zgodaj v otroštvu odgovorno opravljala razna kmečka dela. To, da sem kmečki otrok, mi je v času osnovne šole, ki sem jo obiskovala v Radečah, s prevladujočimi delavskimi družinami, vzbujalo občutke manjvrednosti, saj so na nas ‘kmete’ sošolci iz delavskih družin gledali zviška in se niso posebej radi družili z nami. Ko danes gledam nazaj na ta čas, to sprejemam z razumevanjem in se zavedam, da je pač takrat bil takšen čas in da so se sošolci do nas pač obnašali na način, ki je bil značilen za tisto obdobje, ko je imel delavec največjo veljavo. Biti delavec je pomenilo napredek, biti kmet pa je bilo bolj povezano s prispodobo za neumnost in zaostalost.

Prvo in zelo očitno osebno preobrazbo sem doživela, ko sem odšla v srednjo šolo, v drug kraj, kjer smo sošolci prišli iz različnih krajev iz Slovenije in smo si bili med seboj enaki. Takrat sem dobesedno čez noč zacvetela. Postala sem pogumnejša, bolj odprta in srečna. S temi sošolci iz srednje šole sem še vedno zelo povezana, pa ne samo jaz z njimi, zelo povezani smo čisto vsi, celoten razred se že preko 35 let redno srečujemo na srečanjih sošolcev na vsaki dve leti v skoraj popolni postavi.

Po zaključku srednje šole me je življenjska pot zanesla nazaj v domač kraj, kjer sem se poročila s prvim možem, pridobila nov priimek – Kramžar, rodila sina in hčer ter se zaposlila v najbližjem podjetju, kjer sem svojo karierno pot pričela kot delavka v proizvodnji. V službi sem zaradi vedoželjnosti, odgovornosti ter proaktivnosti postopoma napredovala, pred odhodom na svojo samostojno poslovno pot leta 2009 sem bila zaposlena na delovnem mestu kadrovika.

Raziskovanje

Kot sem že prej omenila, pri starosti 32 let sem se pričela ukvarjati z osebnim razvojem. Pričela sem prebirati knjige za osebno rast, samopomoč, praktično uporabno psihologijo, alternativne oblike zdravljenja … Prva stvar, s katero sem vse to pričela spoznavati je bila joga, kjer sem raziskovala, kakšen pozitiven vpliv na zdravje, prožnost, telesno vzdržljivost ima redna telesna vadba. Pri jogi so me pritegnile predvsem jogijske vaje ter osredotočanje na stanje čuječnosti ‘tukaj in sedaj’ s pomočjo meditacije. To mi sicer ni bilo povsem novo, saj sem to stanje doživljala že pred tem pri sprehodih v naravi in planinskih pohodih, ko sem v ta stanja vstopala spontano, na seminarjih joge pa sem se naučila to početi zavestno in načrtno. V tem obdobju sem se zelo predano posvetila tudi spoznavanju in nabiranju ter gojenju zdravilnih zelišč.

Raziskovanje, kako sebi in drugim ljudem pomagati, da bi bili zdravi, zadovoljni in aktivni v vseh življenjskih obdobjih me je spodbudilo, da sem pričela spoznavati področje manualnih terapij – masaž. Pričela sem se udeleževati tečajev shiatsu masaže pri Dragu Klanjščku, kjer sem leta 2002 in 2003 opravila tečaj 1.stopnje za shiatsu maserko. V tem obdobju sem pričela intenzivno prebirati literaturo s področja masaž ter se redno udeleževati tovrstnih seminarjev. Vse bolj sem pričela razmišljati o tem, da bi to sčasoma lahko postala moja nova poklicna dejavnost.

Moje ukvarjanje z osebnim razvojem je bilo deloma povezano tudi s tem, da sem želela z novimi znanji pomagati tudi možu, ki je bil alkoholik, odkar sem ga poznala, in za kar sem bila dolgo prepričana, da bo s tem nekoč res prenehal in da mu bom pri tej spremembi pomagala tudi jaz. Obljubi, da bo svojo alkoholno zasvojenost spravil v obvladljivo in sprejemljivo obliko delovanja sem po 20 letih skupnega življenja prenehala verjeti in se odločila, da si življenje resetiram in začnem na novo. Odločitev za ločitev, ki se je sicer občasno kdaj že pojavila v meni, je bila sprejeta avgusta 2002, ko sem se iz Radeč preselila v Celje, kjer sem si dobesedno iz ničle pričela na novo organizirati življenje. Prvi mož, oba otroka in moji straši so bili nad mojo nenadno odločitvijo dokaj šokirani in so mi tudi jasno povedala, da jim to ni všeč, a sem jim dala vedeti, da se mi to zdi prav in da želim drugačno življenje, za katerega pa ne verjamem več, da je možno v zakonu s prvim možem. S prvim možem sem ohranila spoštljiv odnos, še posebej mi je bilo pomembno, da sva še naprej bila usklajena pri vzgoji najstniške hčerke, sin, ki pa je bil takrat že polnoleten in kot študent tudi že precej samostojen, pa niti ni več potreboval starševskega nadzora ali pokroviteljstva.

Po dobre pol leta, kar sem bila na svojem in zagotovo odločena, da je zakon zaključen, formalno ločitev sva s prvim možem uredila šele štiri leta kasneje, sem spoznala Marjana Račnika, mojega sedanjega moža, ki naju druži precej enakih interesov ter vrednot. Z Marjanom sem se poročila leta 2008 ter prevzela tudi njegov priimek.

Ker sem sedaj časovno preskočila nekaj ključnih mejnikov mojega kariernega in poklicnega razvoja, se vračam nazaj v pomlad leta 2004, ko sem na nekem promocijskem dogodku spoznala gospo Jelko Slapar, višjo medicinsko sestro in bownovo terapevtko, ki je že nekaj desetletij živela in delala v Avstraliji, na tem dogodku pa je predstavila bownovo terapijo. Ko je predstavila terapijo ter nas obiskovalce pozvala, če ima kdo kakšno težavo in bi se javil za model, na katerem bo praktično prikazala izvedbo te terapije, sem se javila, saj sem že preko 4 mesece zaradi prometne nesreče imela bolečine v zgornjem delu hrbta in omejeno gibanje leve roke, ki se mi tudi po daljšem bolniškem staležu ter fizioterapiji ni izboljšalo. Ko sem se ulegla na masažno mizo, kjer se ta terapija izvaja, me ja najprej povsem presenetila lahkotnost in nežnost terapije. Česa takšnega sploh nisem bila vajena, saj je to bilo povsem diametralno dinamični in na trenutke lahko tudi dokaj boleči shiatsu masaži, ki sem jo takrat že zelo dobro poznala in znala izvajati. Po začudenju, kaj je gospa Slapar z mano počela, v resnici sem se spraševala, če bo iz te nežne terapije sploh kakšen učinek, je nekaj dni kasneje sledilo začudenje, ko sem doma naenkrat ugotovila, da sem roko lahko premaknila občutno dlje v smer, kamor mi je od nesreče naprej časa ni več uspelo premakniti. Navdušenje in zanimanje za to terapijo me je povsem prevzelo in pričela sem raziskovati, kakšne so možnosti, da se naučim te metode oziroma, daq postanem certificirana bownova terapevtka. Na osnovi formalnih pogojev, ki so bili leta 2004 zahtevani za vključitev v ta izobraževalni program sem ugotovila, da je zame to možno, če pred tem pridobim potrebna znanja s področja anatomije. Postavila sem si cilj, da se, takoj ko bo mogoče, udeležim izobraževanja za bownovo terapevtko, pred tem pa, da opravim izpit iz anatomije.

Ker je bil formalni izpit iz anatomije vključen v izobraževanje maserjev klasične ročne masaže, sem se na Srednji zdravstveni šoli Celje vpisala na 140 urni formalni tečaj za maserko. Po zaključku tega izobraževanja sem postala maserka s priznano kvalifikacijo NPK, imela pa se opravljen tudi izpit iz anatomije, kar je bil pogoj za vključitev v izobraževanje za bownovo terapevtko. Hkrati sem na Zdravstveni šoli Celje tudi pridobila certifikat za terapevtsko masažo.

Leta 2006, spomladi, ko je bil objavljen tečaj za bownove terapevte, sem se takoj prijavila nanj. Že po nekaj dneh tečaja sem spoznala, da gre za izjemno terapijo. Ko smo udeleženci vadili tehnike eden na drugem, sem pri sebi zaznavala izjemne pozitivne reakcije in uravnavanje telesa.

Način izvedbe tečaja in zahteve za pridobitev certifikata so bile na visoko profesionalnem nivoju. Poleg teoretičnega dela smo tečajniki po prvem delu tečaja dobili nalogo, da opravimo 50 ur samostojne prakse in da v zvezi s tem vodimo dnevnik. Zadeve sem se lotila vestno in zahtevane ure praktičnega dela opravila v precej krajšem času, kot je bilo predvideno. V jeseni leta 2006 sem nato zaključila še drugi del izobraževanj in tako pridobila certifikat za bownovo terapevtko.

Da sem si znanje s področja manualnih tehnik še razširila, sem leta 2007 opravila še tečaj metamorfne tehnike in refleksne masaže stopal.

Mož Marjan me je kmalu, ko sva se spoznala, navdušil, da se udeležim izobraževanj s področja nevro-lingvističnega programiranja (NLP). Skozi ves proces izobraževanja NLP Praktik, NLP Mojster Praktik, NLP Master coach in NLP trener v letih 2004 – 2012, sem spoznavala svoje vzorce, svoja prepričanja, svoje omejitve, delovanje in jih počasi spreminjala. Življenje mi je poslalo še več preizkušenj in te so me popeljale še v globlja spoznavanja sebe. Na izobraževanju za moderatorja Organizacijskih in nato še za moderatorja Družinskih postavitev sem prepoznavala moč poslovnih sistemov in moč družinskih sistemov.

Danes sem hvaležna za vsako težavo, ker sem samo preko nje lahko postala kar danes sem. Hvaležna sem prvemu možu za vse lekcije, ki sem jih ob njem dobila in hvaležna sem mu, da sva oba lahko postala starša dvema otrokoma, ki sta si oblikovala družino ter dala življenje naprej in me do sedaj razveselila s štirimi vnuki.

Globoko hvaležnost čutim tudi do drugega moža Marjana, ki me spremlja zadnjih 16 let, se z mano uči in me podpira. Hvala.

Certifikati in potrdila

Darija Račnik, terapevtka, NLP  Master coach, NLP trener in moderatorka sistemskih postavitev (družinskih in organizacijskih).